V nadaljevanju so prikazane značilnosti pomembnejših lovnih vrst divjadi s katerimi v LD Grosuplje gospodarimo.
SRNJAD
Srnjad je najpomembnejša vrsta velike divjadi. Naseljuje praktično celotno območje lovišča, pojavlja pa se že tudi v strnjenih naseljih in njihovi neposredni okolici. Mozaična prepletenost gozdov z veliko dolžino gozdnega roba, njiv, travnikov, mejic, in živic nudijo tej živalski vrsti celoletne optimalne varovalne in prehranske razmere. Tudi posamezni goloseki predvsem pa čedalje bolj mile zime zelo ugodno vplivajo na populacijo. Lahko rečemo, da ima večji del lovišča značilnosti optimalnega habitata srnjadi. Slednje se odraža tudi na številčnosti ter višini odstrela srnjadi. Odstrel je po letu 1960 konstantno naraščal in je najvišjo vrednost dosegel v letih 1991 – 1994, s povprečno 190 srnjadi na leto oziroma letno intenziteto 3,2 živali na 100 ha celotne površine lovišča. Pretežno mešani listnati gozdovi, prepleteni z obdelovalnimi površinami, nudijo tej živalski vrsti optimalne prehranske razmere. Telesna teža srnjadi je temu primerno visoka.
JELENJAD
Jelenjad v lovišču LD Grosuplje ni prav številčno zastopana. Opažamo praktično stalno prisotnost posameznih živali ali pa manjših tropov. Avtocesta je populacijo razdelila na kočevsko in pa zasavsko populacijo. Zasavska populacija se v zadnjih letih krepi, kočevska pa v našem lovišču ostaja stabilna. Poizkusi prehoda čez avtocesto se pogosto končajo s povozom.
Jelenjad se je pričela v lovišču pojavljati po letu 1955. Prvi registrirani jelen je bil odstreljen leta 1959. Lovišče LD Grosuplje leži na zunanjem severozahodnem robu osrednjega, Kočevsko-belokranjskega upravljavskega območja razširjenosti jelenjadi ter istočasno predstavlja enega od krakov migracijskega koridorja jelenjadi med osrednjim kočevskim območjem in Zasavjem. Na slednje opozarjajo tudi povozi jelenjadi na odseku avtomobilske ceste med Grosupljem in Višnjo Goro, ki po vsej dolžini seka migracijski koridor oziroma njegove posamezne krake. Vsa dogajanja v populacijah jelenjadi v osrednjem območju se zato odražajo tudi v lovišču LD Grosuplje. Z naraščanjem številčnosti jelenjadi od začetka 70. let dalje, se je jelenjad pričela pogosteje pojavljati tudi v lovišču LD Grosuplje, kar se je odražalo tudi na višini odstrela. Le-ta je vrh dosegel v obdobju 1976-1980, skupaj 61 oziroma povprečno 12 uplenjenimi živalmi letno. Po letu 1980 se je jelenjad, verjetno zaradi intenzivnega odstrela v osrednjem območju, posebno v loviščih s posebnim namenom (državna lovišča) na Kočevskem, pričela v lovišču LD Grosuplje redkeje oziroma neredno pojavljati. Povprečni letni odstrel po letu 1990 znaša le 4 do 5 živali. Lovišče LD Grosuplje, razen jugovzhodnega dela nima značilnosti tipičnega habitata jelenjadi. Pač pa so se prehranske in sezonske varovalne razmere za jelenjad, z agromelioracijami in nastankom velikih njivskih kompleksov v Grosupeljski dolini v prvi polovici 60. let izboljšale tudi v osrednjem delu lovišča, kjer se jelenjad v poletnem obdobju redno pojavlja in tudi zadržuje v velikih blokih silažne koruze. Kot je značilno za robne dele strnjenih populacij jelenjadi, se v lovišču LD Grosuplje praviloma pojavlja mlajša jelenjad.
DIVJI PRAŠIČ
Divji prašič je na širšem območju lovišča LD Grosuplje stalno prisotna divjad. Zaradi škode, ki jo divji prašič povzroča v kmetijskem prostoru in sprememb v lovski zakonodaji, se je spreminjala tudi gojitvena politika in s tem tudi odstrel te divjadi. Z rednim preprečevalnim krmljenjem tako na registriranih krmiščih, kot z obdelavo preprečevalnih njiv na gozdnem robu, je divji prašič dejansko postal stalna divjad. Slednje se odraža tudi v konstantnem odstrelu, ki znaša v zadnjih letih okoli 20 osebkov letno.
POLJSKI ZAJEC
Poljski zajec je dejansko prisoten po celotni površini lovišča LD Grosuplje, čeprav naravne razmere za to vrsto niso posebej ugodne. Poleg neugodnih klimatskih razmer z značilno visokimi padavinami je tudi raba prostora poljskemu zajcu nenaklonjena. Velike površine travnikov ter bloki njiv, zasejanih z žiti in silažno koruzo, ne predstavljajo optimalnega habitata tej vrsti. Klimatske razmere ter zmanjševanje krajinske pestrosti (velike površine zasejane z monokulturo), uporaba pesticidov in umetnih gnojil, urbanizacija lovišča (povozi), strojna obdelava pašnikov(nepravilna in prepogosta košnja), gostota naravnih plenilcev predvsem lisice in ujed in verjetno še drugi razlogi so velikost populacije in življenjske možnosti poljskega zajca prizadele v taki meri, da se le-ta ne more opomoči.
FAZAN
Fazan je neavtohtona lovna vrsta v Sloveniji. Prvi poskusi vzreje fazanov za lov v LD Grosuplje segajo v 50. leta. Leta 1955, ko je prvič registriran odstrel 2 fazanov (petelinov!) pa do danes je način gojitve te vrste divjadi v LD Grosuplje na pomembnem mestu. Leta 1980 je bila v bližini vasi Sela, na Uhancih, zgrajena obora, v katero je vsako leto izvaljeno ali izpuščeno do 500 mladih fazanov iz vzreje. V tej obori le-ti prebijejo več mesecev (do odraslosti), potem pa so izpuščeni v lovišče. Preživetje izpuščene perjadi je majhno, saj se pogoji drastično slabšajo. Glavni vzroki so: izsekavanje remiz, grmišč, velike monokulturne obdelovalne površine, vznemirjanje-sprehajalci s spuščenimi psi….
RACA MLAKARICA
Raca mlakarica je na območju lovišča LD Grosuplje stalno prisotna vrsta divjadi. Po velikih agromelioracijskih posegih v 50. in prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja , pri katerih je bil nasilno spremenjen potek kraških vodotokov in zmanjšan delež mokrišč v Grosupeljski kotlini, so se naravne gnezdilne razmere za raco mlakarico in druge obvodne ptičje vrste močno poslabšale. Z oblikovanjem lovnega rezervata in celoletnim krmljenjem je odstrel mlakaric spet porastel. Ob voljeri za fazane na Uhancih je bil pred leti zgrajen manjši ribnik, ki prispeva tudi k povečanju številčnosti te avtohtone vrste divjadi v naravi. Zaradi denacionalizacije je bil zapuščen. Sedaj ga postopno obnavljamo. Ponovno opažamo race mlakarice pri gnezdenju in vodenju mladičev.
RJAVI MEDVED
V lovišču LD Grosuplje se redno pojavlja tudi rjavi medved. Skozi lovišče, ki sicer leži na zunanjem robu osrednjega varovalnega območja za to živalsko vrsto vodi eden od krakov koridorja med Kočevsko-Suhokranjskim življenjskim območjem in Zasavjem. V lovišču vsako leto uplenimo 1-2 medveda. Letni odstrel določa pristojno Ministrstvo in usklajen v okviru III.LUO.
Poleg naštetih vrst divjadi živijo v lovišču LD Grosuplje stalno ali se občasno pojavljajo še jazbec, kuni belica in (redkejša) zlatica, lisica, vidra, prepelica, siva vrana, sraka, šoja ter številne vrste zaščitenih ujed (kragulj, skobec, kanja, lunj, pepelasti splinec, južna postovka, škrjančar) in sov (lesna sova, mala uharica, kozača).
V zadnjem času opažamo v grosupeljskih potokih posamezne osebke neavtohtone nutrije.
Uporabljeni viri:
-Letna poročila Upravnega odbora LD Grosuplje
-Letni in srednjeročni Lovskogospodarski načrt za lovišče LD Grosuplje
-almanah 50 let
